Ko prvič obiščem mesto, je prva stvar, da skočim na tramvaj ali avtobus in okusim ali dobim občutek, kako je biti resnično prisoten tam. Živeti.
Preživeti resnične dni, zgodaj vstati, nositi otroke v dežju, zaznati dolgotrajen, težek in rezek vonj volnenih plaščev.
Od sonca ogorele, bronaste in znojne kože, nekatere rahlo parfumirane, hihitajoče se v bližini.
Razsvetljujoče.
Tuji obrazi, ličila, izgledi in pogledi skozi okno. Spoznavamo se.
Vsi povsod delajo stvari na različne načine, torej na isti način, iste stvari.
TKo sem zadnjič v avtobusu v Stockholmu nenadoma izgubil ravnotežje, sem po nesreči stopil na žensko nogo, se spotaknil in jo zgrabil, tako da sva skupaj skoraj padla. Preplašen sem bleknil z madžarsko zgovornostjo »Oprostite, joj presneto!«. Gospa je v angleščini odgovorila »ni problema... poleg tega je moj zet Madžar in včasih prav tako izreče madžarske izraze, kot je Joj. Moja hči je študirala na Dunaju, tako sta se spoznala.« Počutil sem se zmedeno in vprašal sem, ali ji lahko kako pomagam, saj sem jo skoraj podrl. Rekla je: »Nikakor, ampak naslednja postaja je zadnja, pojdiva na kavo.« Čez eno uro naj bi se srečala s svojo prijateljico, da bi se pridružili neki pevski skupini. V življenju še nikoli nisem pil kave, zlasti ne na povabilo švedske dame.
Krasno sva se pogovarjala.
To je naredilo vtis name. Mogoče je, da se ne bojimo drugih.
Mogoče je dajati in dobiti. Nasmeh. Vpogled. Samo dovoliti si moramo, da se zgodi.
Ni večje moči, kot je povezava med ljudmi. Deljenje znanja in izkušenj. Varnost. Razumevanje poznanstev vsepovsod.
Odprt svet, ki daje podporo.
Živeti tu, potovati tja, učiti se drugje.
Skupaj smo. Tu, na tem planetu in drugje.
Ni omejitev – v ničemer.
Tibor Jakabovics, ustanovitelj
Pravično dajanje je izziv. Morda je preprosto izogibanje izbiri dobra rešitev. Konvencionalni zdrav razum ne drži nujno le takrat, ko pride do nenadnih hudih stisk.
Dajanje je največje darilo. Usode ljudi nam bodo dale priložnost, da sprejmemo takšno darilo.
Ni nobenega ukrepa, samo čustva in povezave.
Ni pomembno, ali gre za pol štruce kruha, da se poteši lakota, ali za otroški voziček, po katerem že dolgo hrepeniš. Ni pomembno, ali gre za kopanje vrta za hišo za zimski krompir ali za bolnišnico v Mumbaju. Dajanje je učenje od tistega, ki sprejme.
Prepletajoče se zgodbe, ure, ki tiktakajo in jih opazujemo skupaj.
Na začetku so se moje roke tresle. Zdaj se trese tudi moje srce. Zdaj razumem.
Imam zgodbe.
V Londonu sem spoznal tisto deklico: kodrasti, rjavi lasje, temne, pametne oči, drobna torbica z liki pikapolonic na njej in čudovite mavrične hlače. Bila je stara približno 6 let tako kot moja najstarejša hči v tistem času.
Narahlo se je zaletela vame, nato pa padla. Bil je precej svojevrsten padec in še bolj svojevrsten način vstajanja. Zmeden sem ponudil roko, a je ni sprejela. Prisrčno se je začela smejati in rekla: »whoaaaaa, imam Dušenovo mišično distrofijo, umrla bom«, nato se je obrnila in se priklenila na žensko. Bila je njena mati, ki ji je šepetala: »tiho, o, Bog, ne reci tega, jutri je pregled...« in nato nisem več slišal.
Njen boleč glas in pogled sta se mi vtisnila v spomin.
Google, članki, spletna mesta takoj na letališču...
Neizrekljivo je bolelo.
Kasneje sem doma našel njihovo skupnost. Od takrat naprej prejemam darila od njih. In jih bom še zelo dolgo.
In vi? Ali imate tudi vi zgodbo? Pošljite svojo zgodbo na gooddeeds@lavylites.com.
Tibor Jakabovics, ustanovitelj